Odpre se v novem zavihku
Kolo prispe sestavljeno, z opravljenim ničelnim servisom
Plačilo s kartico, Apple Pay ali Google Pay
+385 99 340 8871· pon.–pet. 8–16
Kotiček za kupce

Mia Radotić: iz profesionalnega kolesarstva v vlogo selektorice slovenske ženske reprezentance

17. septembra 2026. · Biker Shop

Mia Radotić je bila dolga leta eno najprepoznavnejših imen hrvaškega cestnega kolesarstva. Kot ena redkih hrvaških kolesark s profesionalnimi izkušnjami je tekmovala na visoki ravni in dobro spoznala vse, kar ta šport zahteva – od discipline in treninga do potovanj, ekipne taktike in psihične vzdržljivosti.

Danes je Mia v povsem drugačni, a enako pomembni vlogi. Kot selektorica slovenske ženske cestne reprezentance kolesarstvo spremlja iz avtomobila, načrtuje nastope, zbira kolesarke, spremlja njihov razvoj in sprejema odločitve, ki pogosto ostanejo zunaj pozornosti javnosti.

Z Mio smo se pogovarjali o tem, kako se je znašla v novi vlogi, koliko ji lastne izkušnje pomagajo pri delu s športnicami, kakšne so razlike med hrvaškim in slovenskim kolesarstvom, koliko pogreša tekmovanja in kaj bi sporočila mladim kolesarkam, ki sanjajo o profesionalni poti.

Kako si se znašla v vlogi selektorice slovenske ženske cestne reprezentance?

Ta svet »v avtu« mi je bil od nekdaj nekaj posebnega.

Spomnim se, da sem še kot otrok vedno nadlegovala mamo, naj gre na dirke v spremstvo k Brunu, mojemu bratu, ker je oče vozil svojo dirko in ni mogel. In vedno so mi govorili: »Ah, iz avta ne boš nič videla,« meni pa je bilo vsakič super.

Tako da sem s to vlogo res zadovoljna. Kako sem se znašla, naj povedo drugi, pa tudi rezultati. Meni je super.

Mia Radotić, selektorica slovenske ženske cestne reprezentance

Koliko ti profesionalna kariera danes pomaga pri delu s športnicami?

V tej vlogi je ta del vsekakor velika prednost.

Lastnih izkušenj ne more nadomestiti nič. Zato ni čudno, da po profesionalni karieri veliko kolesarjev, vse pogosteje pa tudi kolesark, konča prav v tej vlogi.

To je situacija, v kateri pridobijo vsi.

Ko si sam prestal dirke, pritisk, potovanja, dobre in slabe dni, veliko lažje razumeš, skozi kaj gre športnica in kaj v določenem trenutku potrebuje.

Če primerjaš hrvaško in slovensko kolesarstvo, kaj je največja razlika?

To je nehvaležno vprašanje, ker pravega recepta ni.

Kolesarstvo je res težak šport in ni težko odnehati, ko rezultati ne sledijo trudu. Morda je odgovor vse našteto – malo od vsega, pa smo spet nikjer.

Množičnost je vsekakor rešitev, a do množičnosti je treba priti. Morda z večjim prizadevanjem pri promociji športa po šolah, z različnimi delavnicami na trgih in podobnimi dejavnostmi.

Ni lahko in ne gre čez noč.

Kolesarke slovenske reprezentance na dirki

Kaj je po tvojem ključno, da država pride do takšne ravni, kot jo ima Slovenija?

Slovenija je bila od nekdaj močnejša kolesarska država od nas, tega ne smemo pozabiti.

Kot sem rekla, ne obstaja ena formula, ki jo uporabiš, in to je to. To se razvija leta, ko pa se doseže neka kritična masa, se lahko celotna zgodba dvigne na višjo raven.

Cestno kolesarstvo je ekipni šport. Na tekmovanjih visoke ravni, razen svetovnega in evropskega prvenstva, ne moreš nastopiti, če nimaš najmanj štirih kolesark. Tu se spet vračamo k množičnosti, saj lahko prav ta da štiri do šest kakovostnih kolesark za reprezentanco.

Ženska cestna reprezentanca med pripravami

Kako je videti tvoje delo z reprezentanco med sezono?

O, tu je vsega po malem.

Moj del sezone se začne z zborom na pripravah pred samim začetkom tekmovalnega dela, s širšim seznamom deklet. Sama izberem čas in kraj priprav ter vse organiziram.

Na teh pripravah se že počasi sestavlja slika za prve dirke, saj z dirkami zdaj že tradicionalno začnemo v začetku marca na Piccolo Trofeo Alfredo Binda.

Poleg izbire kolesark sama poskrbim za nastanitev na dirki in poiščem spremljevalno ekipo, ki skrbi, da dekleta od trenutka, ko odidemo, do vrnitve domov mislijo samo na dirko in nič drugega. Organiziram logistiko odhoda, prehrano in vse, kar spada k nastopu.

Med sezono, ko nisem sama na dirkah s katero od reprezentanc, sem redno prisotna na dirkah v Sloveniji. Spremljam, kako dekleta vozijo, njihov napredek, stanje, se pogovarjam z njimi, z njihovimi trenerji in podobno.

V sam načrt treningov se ne vmešavam, saj ima vsako dekle svojega trenerja, bodisi v klubu bodisi zasebno. Sem pa tu, da po potrebi povem svoj pogled in mnenje, in vedno sem dosegljiva, če me želi kdo od trenerjev ali kolesark kontaktirati.

Seveda poleg vsega tega izbiram dirke, na katerih med sezono nastopamo, in iščem kontakte, da dobimo pravico do nastopa.

Veselo.

Mia Radotić z reprezentanco med sezono

Koliko se je žensko kolesarstvo spremenilo od časa, ko si sama vozila profesionalno?

Žensko kolesarstvo je že v mojem času iz leta v leto raslo.

Dobile smo nove dirke, kot je La Course by Le Tour de France, torej ena etapa na istem kraju in isti dan kot moški Tour de France. Podobno je bilo z Vuelto, Liège-Bastogne-Liègeom, Amstel Gold Raceom in drugimi dirkami.

Rasli so tudi standardi – boljše nastanitve, TV-prenosi, večji nagradni sklad, boljša spremljevalna ponudba, oprema, vozila in vse drugo.

Sama sem taka, da razumem, da se nič ne more spremeniti čez noč. Dokler sta razvoj in napredek vidna, in še vedno sta, mislim, da smo na dobri poti.

Ali pogrešaš tekmovanja?

Ja, seveda.

Ko vidim kakšen čudovit zaključek v šprintu, me zasrbijo noge. Če bi bila na primer dirka CRO Race v Zagrebu tudi za ženske, bi bilo boleče ne šprintati tam. Že tako me vleče, ko vozijo moški.

Žal mi je tudi, da je korona prestavila prvo izvedbo ženske različice dirke Pariz–Roubaix. Moja ekipa je imela mesto, po dogovoru z ekipo pa sem bila predvidena kot kolesarka za rezultat. Ko pride čas te dirke, vseeno zaboli.

Enako je z olimpijskimi igrami.

Ampak vesela sem, kje sem zdaj, zato je vse lažje.

Mia Radotić ob cesti med dirko

Kaj bi svetovala mladim kolesarkam, ki želijo resneje vstopiti v cestno kolesarstvo?

Ker prihajam iz kolesarske družine, sem imela srečo, da sem dober del koristnih nasvetov lahko dobila doma.

Moj nasvet je: če si to res želiš, daj vse od sebe v vseh pogledih. Poišči dobrega trenerja, bodi maksimalno osredotočena, trudi se in verjemi, da lahko uspeš.

V mojem času, ko sem še vozila za lokalne ekipe, se je govorilo, da kot dekle s Hrvaške ne moreš nikamor v tujino. Tega nisem hotela sprejeti in sem vztrajno sledila svojemu cilju.

Zdaj vsem iz lastne izkušnje povem – da se.

Zaključek

Zgodba Mie Radotić je pomembna iz več razlogov. Kaže, kako dragocene so lahko izkušnje iz profesionalnega športa tudi po koncu tekmovalne kariere, pa tudi, kako pomembno je za razvoj kolesarstva imeti ljudi, ki šport razumejo od znotraj.

Iz Miinega pogleda je jasno, da se uspeh ne zgodi naključno. Potrebni so množičnost, sistematično delo, podpora družine, klubov in zveze, pa tudi dovolj potrpežljivosti, da se rezultati razvijajo korak za korakom.

Za mlade kolesarke je njeno sporočilo še posebej dragoceno: pot morda ni preprosta, sploh če prihajate iz manjšega kolesarskega okolja, a to ne pomeni, da je nemogoča.

Da se. Treba je le verjeti v cilj, resno delati in ne sprejeti tujih meja kot svojih.

« Nazaj na Biker Press