V začetku oktobra je Slovenija za nekaj dni postala središče evropskega cestnega kolesarstva. Evropsko prvenstvo 2026 je združilo več kot 800 kolesarjev iz več kot 50 držav, v šestih dneh pa je bilo izvedenih 14 dirk v različnih kategorijah.
Tudi mi smo del prvenstva spremljali v živo, in kar si bomo zapomnili enako kot samo dirko, je bilo vzdušje ob cesti.
Slovenija se je kot gostiteljica pokazala v najboljši luči. Tisoči ljudi ob trasi, zastave, navijanje na vzponih in kraji, skozi katere je peljala dirka, so spominjali na prizore, ki jih sicer vidimo na največjih svetovnih dirkah.
Ob tem se je težko ne vprašati, kaj vse lahko takšen dogodek pomeni za kolesarsko kulturo v državi.
1. Evropsko prvenstvo tako rekoč na domačem pragu
Evropsko prvenstvo UEC v cestnem kolesarstvu je potekalo od 2. do 7. oktobra, središče dogajanja pa sta bila Ljubljana in Šenčur.
Trase niso bile zaprte v eno mesto. Dirke so povezovale Ljubljano s Škofjo Loko, Kranjem, Kamnikom, Cerkljami na Gorenjskem in Šenčurjem, eden ključnih delov zaključnih krogov pa je bil vzpon na Možjanco.
Posebnost celotne zgodbe je prav bližina.
Ne govorimo o Touru, za katerega je treba organizirati resno potovanje čez pol Evrope. Vrhunski svetovni kolesarji, zaprte ceste in vzdušje velikega mednarodnega tekmovanja so bili tokrat kar v Sloveniji.
Prav zato se je splačalo iti in videti, kako je takšen dogodek videti iz prve roke.

2. Vzdušje, kakršnega pričakujemo na največjih svetovnih dirkah
Televizijski prenos lahko pokaže napad, šprint in prihod v cilj, veliko težje pa prenese tisto, kar se dogaja nekaj ur, preden kolesarji sploh pridejo.
Ljudje zasedajo prostore ob cesti, zastave se pojavljajo na balkonih in ograjah, pogovarja se o dirki, čaka se na prihod karavane, ko pa karavana kolesarjev končno prispe, se nekaj sekund vožnje spremeni v vrhunec celega dne.
Posebej impresivno je bilo na Možjanci, kjer so navijači zapolnili prostor ob cesti in ustvarili vzdušje, kakršnega povezujemo z znanimi vzponi velikih etap. Organizatorji in UEC so prav tam poudarjali posebej močno podporo publike.
Za moško elitno cestno dirko UEC navaja kar okoli 200.000 gledalcev ob trasi.
To številko lahko gledate kot statistiko, v živo pa je veliko zanimivejše videti, kaj pomeni: kolesarstvo ni bilo le dogodek, ki je potekal v Sloveniji. Tistih nekaj dni je bilo dogodek, s katerim je Slovenija živela.
3. Evenepoel in Ciccone sta prvaka odločila dobesedno na ciljni črti
Glavni dogodek konca tedna je bila moška elitna cestna dirka od Ljubljane do Šenčurja, dolga nekaj več kot 196 kilometrov.
Evropski prvak je postal Remco Evenepoel, vendar zmaga ni prišla po prevladujočem samostojnem pobegu, kakršnega pogosto povezujemo z njim.
V zaključek je vstopil skupaj z Italijanom Giuliem Cicconejem, zmagovalca pa je odločil fotofiniš. Evenepoel je osvojil zlato, Ciccone srebro, njegov rojak Christian Scaroni pa je bil tretji, 59 sekund za vodilnima.
Kako tesen je bil zaključek? Naknadna analiza uradnega sistema za fotofiniš je pokazala razliko vsega 0,0002 sekunde oziroma nekaj milimetrov.
Najboljši Slovenec na cestni dirki je bil Primož Roglič na desetem mestu.
Dirka je imela za domačo publiko še en poseben pomen. Luka Mezgec je prav na domačem evropskem prvenstvu odpeljal svojo zadnjo profesionalno dirko po 14 sezonah.

4. Demi Vollering nadaljuje prevlado med ženskami
Dan prej je potekala elitna ženska cestna dirka na 130 kilometrov, prav tako s startom v Ljubljani in ciljem v Šenčurju.
Zmagala je Demi Vollering, ki je ubranila naslov evropske prvakinje. Nizozemska reprezentanca je znova pokazala, kako prevladujoča je v ženskem cestnem kolesarstvu, drugo mesto pa je pripadlo Volleringini reprezentančni kolegici Puck Pieterse.
Sama trasa ni bila preprosta. Dirka je imela 1.359 višinskih metrov vzpona, zaključni krog pa je vključeval strmo Možjanco z največjimi nakloni do 15,8 %.
Tudi to nam je bilo pri tem prvenstvu všeč: Slovenija ni organizirala le velikega dogodka, ampak je ponudila traso, dovolj zahtevno, da je najboljše evropske kolesarje in kolesarke resnično postavila na preizkušnjo.

5. Slovenija je vendarle dobila svojo veliko zmago
Na cestni dirki domača publika ni dočakala slovenske medalje. Tadej Pogačar zaradi poškodb ni nastopil na prvenstvu, Roglič pa je cestno dirko končal na desetem mestu.
A prvenstvo se za gostitelja ni moglo končati bolje.
Zadnji dan je Primož Roglič osvojil evropsko zlato v posamičnem kronometru.
Na 22 kilometrov dolgi trasi v Šenčurju, ki je vključevala dva kilometra vzpona na Možjanco s povprečnim naklonom okoli 10 %, je Roglič za nekaj več kot sedem sekund premagal Francoza Bruna Armiraila. Tretji je bil še en Francoz, Maxime Decomble.
Pri ženskah je evropski naslov v kronometru osvojila Švicarka Marlen Reusser pred Demi Vollering in Juliette Berthet.
Za Slovenijo je bilo Rogličevo zlato edina medalja prvenstva, a težko si je zamisliti boljši trenutek zanjo: domači prvak, zadnja elitna dirka prvenstva in tisoči slovenskih navijačev ob trasi.

6. Velike dirke niso le rezultat – gradijo kolesarsko kulturo
Nam je bil morda najzanimivejši del celotnega konca tedna prav tisto, kar se je dogajalo zunaj rezultatskih list.
Ob samem prvenstvu so bile organizirane navijaške cone, javni ogledi dirk, koncerti, vodene kolesarske vožnje in pogovori z ljudmi iz profesionalnega kolesarstva. V dogodek so bili vključeni tudi lokalni kraji, skozi katere je peljala trasa.
To je pomembna razlika.
Velika kolesarska dirka ni le nekaj ur zaprte ceste, po kateri se zapeljejo profesionalci. Ko je dobro izpeljana, pripelje otroke ob cesto, napolni lokalne kavarne in nastanitve, ljudem približa šport in ustvarja nove kolesarje.
Slovenija je v zadnjih letih postala ena najprepoznavnejših kolesarskih držav na svetu po zaslugi kolesarjev, kot sta Pogačar in Roglič, vendar takšni rezultati niso edini del zgodbe. UEC je Slovenijo ob dodelitvi gostiteljstva že opisal kot uveljavljeno vodilno kolesarsko državo in ne kot trg, ki šele prihaja.
Ko ob svetovnih kolesarjih obstajajo tudi velika tekmovanja in publika, ki jih spremlja, nastane veliko širši kolesarski ekosistem.
7. Kaj lahko takšen dogodek pusti za sabo?
Ko stojite ob cesti in gledate desettisoče ljudi, ki čakajo na prihod kolesarjev, se je težko ne vprašati, kaj bo od vsega tega ostalo, ko se ceste znova odprejo.
Seveda bi bilo preveč preprosto sklepati, da je dovolj organizirati eno veliko dirko in se bo čez noč pojavila nova generacija kolesarjev.
Slovenija je do današnje ravni prišla s kombinacijo vrhunskih športnikov, klubov, dirk, infrastrukture, rekreativne kulture in let prepoznavnosti kolesarstva.
Prav zato lahko takšni dogodki dodatno spodbudijo zanimanje – ne le za profesionalni šport, ampak tudi za več otrok na kolesih, močnejše klube, več kakovostnih dogodkov, boljšo infrastrukturo in večjo kulturo vsakdanjega in rekreativnega kolesarstva.

8. Zaključek
Z evropskega prvenstva v Sloveniji nismo odnesli le fotografij profesionalcev in rezultatov dirk.
Najbolj nas je navdušilo vzdušje.
Ljudje ob cesti, polni vzponi, otroci, ki čakajo na prihod karavane kolesarjev, in celi kraji, vključeni v dogodek, so pokazali, koliko lahko veliko kolesarsko tekmovanje naredi za priljubljenost športa.
Na cesti smo gledali nekatere najboljše kolesarje na svetu. Remco Evenepoel je postal evropski prvak po fotofinišu, odločenem za nekaj milimetrov, Demi Vollering je nadaljevala nizozemsko prevlado, Primož Roglič pa je domači publiki ob koncu prvenstva prinesel zlato v kronometru.
A rezultat, ki bi ga mi najraje videli, šele prihaja.
Če bo vsaj del te kolesarske energije spodbudil več ljudi, da vozijo, spremljajo dirke, vključijo otroke v šport ali zaženejo nove dogodke, se korist takšnega prvenstva ne bo končala na ciljni črti v Šenčurju.
Slovenija je pokazala, kako je videti država, ki resnično živi kolesarstvo.





